POZDRAVLJENI!
Na tej strani boste lahko prebrali literarne prispevke učencev.
Novo leto
Že pred novim letom mi je mama rekla, da naj v spis, ki ga bomo pisali v šoli, napišem, da sva s sestro veš čas gledala televizor. Ampak to ni res. V bistvu je gledanje televizorja dolgočasno. Ampak - vrnimo se k novem letu.
Ta dan sploh ni bil poseben, razen tega da je imela moja mama god. Lenaril sem in nekajkrat smo se tudi sprli. Sploh nismo imeli načrtov za ta dan, ideja je bila, da bi šli spat že ob osmih. Ampak jaz sem nasprotoval. Naši sosedje so vse petarde uporabili že pred večerom. Čez nekaj časa je mama odšla spat. Ata in Neža sta šla gledat film. Jaz sem šel v sobo in poslušal glasbo. Želel sem delati čim bolj cool stvari, da bi jih lahko napisal v ta spis.
Ko so vsi odšli spat, sem šel gledat slike na svojem telefonu. Zunaj sem slišal rakete, kako so švigale in pokale. Zdelo se mi je neumno, da so mnogi spuščali rakete, zato sem pogledal, koliko je sploh ura. Bilo je še pet minut do polnoči. Šel sem v kuhinjo po laser. Tam sem začuden opazil, kako je ata prezračeval sobo. Rekel je: »Idi vun, kr boš zmrzno.« Z mize sem za njegovim hrbtom sunil laser in se izmuznil skozi vrata. Hodil sem po stopnicah. Slišal sem nekaj očeta reči. Naslednji dan mi je povedal, da je rekel, da naj grem v njegovo sobo, ker se tam dobro vidijo ognjemeti. Potem je šel spat.
Moja ura je bila malo spredaj. Kazala je polnoč. Pripravil sem laser in odprl okno. Pokale so rakete. Nisem videl, kje. Nekoč, ko smo bili v Franciji in je bil praznik, so bili tam ogromni ognjemeti. Ata mi je povedal, da zvok po zraku potuje počasneje kot svetloba. Štel sem rakete. Ni jih bilo veliko. Vklopil sem laser in posvetil v nebo. Videla se je ravna zelena črta, ki se je nekje daleč končala.
Šel sem v kuhinjo. Skuhal sem si čaj. Nekaj časa sem še ostal spodaj. Potem sem spet šel gor, v svojo sobo. Moj načrt je bil, da sploh ne bi zaspal. A se je ponesrečil, saj sem zaspal ob treh zjutraj. To novo leto je bilo prav posebno.
Filip Kokol, 6. b
POČITNIŠKI DAN
(spis)
Bil je lep dan, ko je bilo še leto 2011.
Z očetom sva se odpravila v Maribor, saj sva pripravljala večerjo za novo leto, ker je bila mama bolna Ustavila sva se v trgovinah Obi, Bauhaus, Merkur in drugih. Presenetilo me je, ker ni bilo pretirane gneče. Ko sva nakupila vse, kar sva potrebovala, sva se odpravila domov. Spotoma sva se ustavila pri babici in dedku ter ju povabila na večerjo.
Doma je bilo vse po starem, mama se še ni pozdravila. Prosila sem jo, če lahko naredim sladico. Pogledala sem v zvezek z recepti in se odločila, kaj bom spekla. Celoten postopek sem pripravila sama. Ločila sem celo rumenjake od beljakov. Oče pa je pridno pripravljal večerjo. Tudi za bolnika sva morala poskrbeti.
Zunaj se je stemnilo in na obisk sta prišla babica in dedek. Malo smo se pogovarjali v dnevni sobi, nato pa odšli v jedilnico na večerjo. Postregla sem tudi svojo sladico in vsi so rekli, da je okusna. Čez čas sta babica in dedek odšla domov, mi pa smo gledali televizijo in se pogovarjali. Ob polnoči smo nazdravili z otroškim šampanjcem in nato takoj odšli ven k našemu psu Asku, da ga ne bi bilo strah.
Vrnili smo se v stanovanje in še dolgo gledali televizijo.
Anja Hodnik, 6. b